Društvo upokojencev pove,‎
‎v petek v Maribor se gre. ‎
‎Naj ob osmih bi se zbrali,‎
‎avtobus naš dočakali.‎

Zjutraj je težava s ključi,
me ključavnica namuči,
pa je Irena zdaj prišla,
od zunaj me odklenila.

Je posledica sledila,
sva odhod skor’zamudila
na avtobusu zdaj sedimo,
iz Ljubljane odhitimo.

Da bi lažje se zbudili,
še pijačo smo dobili,
borovnice in pa žganje,
nam preženejo sanje.

V Tepanjih še obstojimo
in tu kavico dobimo.
Ko smo v Maribor prišli,
smo staro trto gledali.

Na glavnem trgu smo obstali,
mestno hišo občudovali,
tu kužno znamenje stoji,
da kuga se prepodi.

Na Slomškov trg se vse poda,
kjer sedež pošta zdaj ima,
dveh ustanov je še sedišče
univerza, gledališče.

V stolnici se obsedi,
da se o Slomšku govori,
meje škofije spremeni,
da jezik naš tu obstoji.

Slomšek vse zasluge ima,
da naš se jezik tu pozna,
ker je slovenščino učil,
je tudi papež popustil.

Na trgu štetje še sledi,
kot ovce smo prešteti vsi.
Uro voljno vsi dobimo,
da želodce pomirimo.

Pri “El Cantate” obsediva
in si pice naročiva.
Za žejo Cocta še sledi,
a pice še na mizo ni.

Končno sva jo le dobila,
ni časa, da b’jo zaužila,
le del v želodcu jo konča,
ostanek se zaviti da.

Nato do žičnice se gre
in dobro nabrusimo pete,
z njo na bolfenk se povzpemo,
kjer njegovo cerkev zremo.

Zopet prosto uro imamo,
na Coca colo se podamo.
Z žičnico tut’dol se gre,
kjer avtobus nas čaka že.

Na kmečk’turizem se hiti,
v Pletovarje pot drži,
kjer na hribčku bomo mi,
avtobus se plezati uči.

Je gobja juha dobra b’la,
nato solata je prišla,
govedina in kure kos,
prijetno dregajo v nos.

Zdaj litanije sem prebral,
da bi zahvalo še dodal,
ta Majdi in Heleni gre,
ki pripravili sta vse.

Šoferju bi zahvalil se,
za pridno šofiranje,
obvestil mnogo je podal,
vodič naš Venčeslav Kolar.

Kmal’bo naša pot končana,
avtobus ‘ma smer Ljubljana,
lep spomin na potovanje
in doma prijetne sanje.

S tem pisarijo bi končal,
še kdaj na izlet bi se podal,
se priporočam za vnaprej,
tvorec stihov, Vaš Sedej